Z dr. Bajukom sem se prvič srečala na konferenci še kot direktorica podjetja, na temo gospodarstva in javnih financ. Od takrat sem si zapomnila njegovo misel: ?Nikjer na svetu še nisem srečal naroda, ki bi mu bilo tako malo mar kam in kako se zapravi njihov davkoplačevalski denar, kot v Sloveniji.?

Ko sva kasneje postala kolega v vladi Janeza Janše, sem na sejah v dobila sedež med njim in dr.Šturmom. Dokaj hitro sva se sporazumela, da  ne glede na najino sosedstvo tako na sejah, kot sosedstvo stavb Ministrstva za zdravje in Ministrstva za finance,  gospodarjenje z javnimi financami ni odvisno od sosedskih odnosov ampak od odgovornega ravnanja z denarjem davkoplačevalcev. Bil je trd pogajalec za kakršnokoli porabo javnega denarja, ne glede na resor. Z mojo ekipo sem imela z njim kar nekaj  bilaterarnih delovnih srečanj, predvsem na področju sredstev za investicije v zdravstvu in za plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja iz proračuna za socialno ogrožene. Oba področja smo rešili in tudi dokazali učinkovito porabo javnih sredstev z dokončanjem desetletnih investicij in v skrbi za zdravje socialno šibkih.

V javnosti so mnogi prekomerni kritiki uspeli ustvarjati vtis, da vse kar on naredi, je slabo. Mnoge sem ob posameznih priložnostih prepričala o nasprotnem tudi na osnovi lastnih izkušenj, ki sem jih imela pri sodelavi z njim. Tudi ko je bil izbran za najboljšega finančnika leta med 27. Ministri za finance držav članic EU, to kritikov ni ustavilo.

Tako pri delu kot pred novinarji, se je pogosto zelo jezil in nerviral in s tem tudi uničeval svoje zdravje. Zavedal se je, da mu pogosto kajenje ne koristi in da bi lahko popil kakšno kavo manj. Po eni izmed sej vlade sem ga povprašala, kam hodi na malice in da lahko greva skupaj . Odgovoril je, da nikoli ne malica in da bi pozabil na hrano, če ne bi doma žena tako skrbela zanj. Pred ali po seji vlade pa mi je rad pokazal slike vnučkov, katerih obiska iz drugega konca sveta se je neizmerno veselil.

Kasneje, ko je naša vlada zaključila mandat, sva se še nekajkrat srečala. Med drugim sem ga prosila, če mi pomoga kot predsednici Gospodarskega foruma pri povezovanju slovenskih podjetnikov v tujini in doma. Naslovil me je na Slovenski svetovni kongres , kjer da bom našla sogovornike za to področje. Dejal je, da se mnogi Slovenci v tujini še danes bojijo dati naslove ali pa se vračati v domovino, ker imajo slabe izkušnje z zasledovanjem in prijemi, značilnimi za komunistični režim. Zame je bila ta informacija šokantna, posebej zato, ker jo je podal mednarodni strokovnjak, politik in poznavalec  tovrstnih razmer.

Vest o njegovi smrti me je presenetila med dopustom. Kako kratka je nit med življenjem in smrtjo, če je življenje prenapeto.  Andrejevo je gotovo bilo. Človek lahko marsikaj prenese, tudi kritiko, ki je v mejah korektnosti in poštenega odnosa do sočloveka. Vrednota poštenega odnosa do sočloveka, četudi je ta politik, pri nas ne pride do izraza. Kam se bodo obrnili prekomerni kritiki sedaj?

Se bodo zavedali, da lahko korektni in pošteni odnosi polepšajo življenje tudi njim? Ali bodo obrnili pero in napisali, kaj je dr.Bajuk naredil v javno dobro?

Dela mnogih talentov so cenjena šele po njihovi smrti, žal je tudi dr.Bajuk doživel podobno usodo.

Zofija Mazej Kukovič