Če se prav spominjam, sem dobil prvega gospodarja, Melhiorja Mazeja, tam okrog leta 1948. Kupil me je v Šoštanju. Tedaj se mi še sanjalo ni, kako težke preizkušnje me čakajo. Z Melhiorjem sva se že prvi dan podala proti vznožju Svetega Križa, le streljaj od očaka Smrekovca. Kljub veliki strmini so se moja kolesa gladko vrtela, kajti Melhior je bil možak krepke postave. Po Petelinskem klancu mi je prizanesel in hodil ob meni, jaz pa sem bil zaskrbljen ob misli, da se bova naslednji dan peljala po tem klancu tudi navzdol.

V tistem času smo se vsi bicikli, ki smo kaj veljali, zbirali v kolesarnici Tovarne usnja v Šoštanju. Rekli smo ji kar ?fabrika?. Le malo biciklov pa je moralo v tistem času prepeljati takšne strmine, kakršne sem moral prepeljati jaz. Vedno sem se bal, da moje zavore ne bodo zdržale tiste bele makadamske ceste proti Grebenšeku, po kateri sva se po trdem delovnem dnevu z Melhiorjem vračala nazaj v Bele vode. V vsakem vremenu: po vročem soncu, dežju, toči in celo po snegu. V snegu je bilo najtežje, saj je bila pot ozka in preorana samo od sanenc. Sanence so rekli domačini sankam, ki so jih pozimi vlekli konji, na njih pa je bil največkrat les. V snegu so tudi moje zavore odpovedale. Melhior mi je pomagal tako, da mi je zadaj navezal smrečico, ki mi je po bregu navzdol pomagala zavirati. Skupaj sva zmogla.

Tako sva z Melhiorjem potovala petnajst let vsak dan. Ko sva se pripeljala na Melhovo domačijo, sem si lahko odpočil pod udrino, kakor smo imenovali nadstrešje pri hiši, moj gospodar pa je takoj nadaljeval z delom na kmetiji. Včasih se je kakšna krava ob mimohodu na pašo obregnila vame, češ, kaj si mi ti, železna stvar, tukaj v napoto. Vendar pa tudi zame ni bilo vedno počitka. Pri hiši je bilo veliko otrok in vsi so se hoteli naučiti voziti bicikel. Najhuje je bilo, ko me je najmlajša Zofija s prekratkimi nogami vozila tako, da je imela noge pod ?štango?. Ker ni znala dobro voziti, zanjo pa sem bil tudi popolnoma neprimerne velikosti, sva večkrat padla pod cesto v koprive. Oh, da bi to videl moj gospodar!

Proti letu 1965 se je moj gospodar upokojil. Pri hiši so si dekleta kupila že svoje bicikle, jaz pa sem postal odveč. Nekega dne se je oglasil sosed in predlagal, da me kupi. Joj, kako sem bil žalosten, kajti z Melhiorjem sva postala prava prijatelja. A bili so težki časi in vsak dinar je bil dragocen. Tako sem pristal pri sosedu, na domačiji pri Podgošniku. Dali so me v roke starejšemu sinu Francu, ki je bil logar. To je bila zelo pomembna funkcija in tudi jaz sem se počutil zelo pomembnega. Počasi sem se privadil na novega gospodarja, ki je bil sicer malo težji, jaz pa sem že tudi bil vsega hudega vajen.

Vendar pa me je tudi moj novi gospodar po nekaj letih zapustil in me shranil na skednju. Še sreča, da je bil mladi Podgošnik, Andrej, tako dober, da me ni pustil odvreči v staro železo. Lepo je skrbel zame. Bil sem pod streho in tam sem lahko počival celih štirideset let. Lansko jesen pa sem s skednja prisluškoval pogovoru med Podgošnikom in Zofijo. Ta se je čudila: ?Ali je mogoče, da imate še vedno kolo od našega očeta Melhiorja?? Melhior je namreč umrl že leta 1978 in prav s tega skednja sem skozi lino opazoval, kako so ga  pogrebci odnesli iz hiše. Slišal sem, kako je Zofija predlagala mojemu gospodarju, da bi se jaz vrnil v moj prvi dom, na Melhovo domačijo. Podgošnik, ki zna ceniti stare stvari, ji je obljubil, da pridem nazaj.

Minila je zima, na pomlad pa sta prišla pome Melhiorjeva vnukinja Ina in njen fant Andrej. Dala sta me v avto, saj imam nekoliko poškodovana kolesa, sicer pa sem pri svojih sedemdesetih letih popolnoma izpraven. Andrej je zelo navdušen kolesar, zato verjamem, da se mi bo dobro godilo. In tako sem danes tukaj z vami. Rad bi vas povabil, da PRIDETE Z BICIKLOM! Pa ne samo danes, ampak vsak dan! Tako poskrbite za svoje zdravje in za naš planet. In za odlične zgodbe za vaše prijatelje, otroke, vnuke.

Jaz se še ne bom upokojil Rad bi popeljal evropsko poslanko po obronkih Smrekovca – tako kot ona, tudi jaz nočem v Bruselj brez VAŠEGA MNENJA!

Pripis:

Kolo je bilo razvito pred 150 leti. Pomenilo je prestiž, ponos in mobilnost. V sedemdesetih ga je prehitel avtomobil, veliko kolesarske infrastrukture je bilo uničene. Danes se kolo vrača, Danska se je celo poimenovala kolesarska dežela. Zakaj ne bi te prakse imeli tudi v Sloveniji?