LUSI IN NJENA OVČKA

Mala deklica z imenom Lusi zelo rada prihaja k babici in dedku, ki živita v hišici sredi čudovitih travnikov obdanih z bogatim gozdom. Ob hišici je travnik poln cvetlic in gostujočih metuljev , ki si delijo dobrote travnika s čebelicami in mravljami. Visoko nad hišico, kjer se razprostira mogočen hrastov gozd, je pašnik z leseno uto, kjer se lahko skrijejo ovce pred soncem ali pred nevihto in gromom sredi vročih poletnih dni.

Lusi je deklica z modrimi očmi, svetlimi laski, s povdarjeno črnimi obrvmi , nagajivega nasmeha in dolgih nog. Že kot dojenček se je smehljala ptičjemu petju, ki ga je doživljala z babico, kadar jo je peljala z vozičkom po gozdu. Občuduje vsakega metulja, brstenje listov, mravlje ki si zidajo svoj domek pod smreko . Občuduje mehko valovanje drevesnih krošenj, ki jih maja veter. Njeno najpogostejše povabilo odkar je začela govoriti je: “ A se greva igrat?”
Metanje kamnov v potok, igranje z listi v koritu pri studencu, risanje s palico po peščeni cesti v gozdu, so njena vsakdanja “opravila” pri katerih seveda potrebuje družbo dedka ali babice. Če je potrebno si zna pri treh letih naložiti tudi koš na ramo, pograbiti listje in ga odnesti iz travnika pred hišo v gozd. Teka po igrišču, pleza po “rantah” malih kozolcev, ki so kot zaščitni znak igrišča ob potoku. Večkrat pleza z atijem in mamico po skalah v gozdu ali pa po narisanem drevesu kamnite stene ob gozdu. Išče palčke in ležišča, ki jih čez noč naredijo srne, pa mehke mahove posteljice za zajčke in votline za lisice in jazbece. Predvsem pa ima Lusi rada vse živali, tako ovčke, muce ki imajo vsaka svoje ime in ribe v ribniku ob potoku. Kadar je sončen dan rada teka in se igra Rdečo kapico v njeni mali hišici, ki stoji pod smrekami za hiško od babice in dedija. Rada prepeva in komandira vse okrog sebe. Še najbolj pa se je igrala s psičko Didi, ki pa je morala zaradi starosti in bolezni “oditi v nebo.”

Ovčke , posebej še mala jagnjeta, so zelo plahe in ne marajo, da bi se kdo posebej sprehajal po njihovem pašniku. Lenobno obirajo cvetove trav in dvigujejo glavo da prisluhnejo, če se jim kdo približuje. Lusi jim prinaša priboljške v obliki ječmenovih semen in soli. Ovčke se najprej previdno umaknejo, nato pa pridejo in pridno pozobajo vse kar jim je prinesla. Nato se mirno poležejo najraje pod veliko smreko ali po ravnicah teras in ob prežvekovanju zaspijo.

Toda nekega vročega dne se je zgodila velika nesreča. Na pašniku se je znašel velik pes volčjak, ki je za svojo zabavo želel preganjati ovčke iz enega kraja pašnika na drugega. Ovčke so dirjale, da bi se rešile pred zastračujočim pasjim velikanom. Ena izmed njih pa se je tako preplašila, da je preskočila zanjo zelo visoko leseno ograjo in zbežala v gozd. Veliko pasjo zverinico je njegov lastnik uspel priklicati k sebi in ga odpeljal iz pašnika. Ostala ovčja čreda je vsa preplašena zbežala na najvišjo točko ograjenega pašnika in previdno opazovala, če je pasja nevarnost že mimo. Čez neka ur se je čreda vrnila na pašo, toda z veliko mero pripravljenosti na morebitno potrebo po bežanju.

Babica je videla, kaj se je zgodilo in je v hitrici sklicala družino; dedija, mamico in atija od Lusi in seveda Lusi ter njuno botrco Mihi in botra Roberta. Vsi so neutrudno pričeli klicati in iskati pobeglo ovčko. Lusi je nosila v rokah kanglico, v kateri je ovčkam sicer prinašala njihove priboljške. Potresala je s kanglico, da se je njen zvok slišal daleč naokoli in klicala: beeee…beeee. Toda o pobegli ovčki ni bilo ne duha ne sluha. Dedek se je oblekel in obul v svojo gozdarsko opravo, ki jo je imel običajno za sekanje dreves in pripravo drv in odšel iskati ovčko v skalnati del gozda. Vsi so bili zelo zaskrbljeni ko se je pričelo mračiti, dedka pa še ni bilo nazaj. Ko je že luna pričela vzhajati, se je končno pojavil med vrati ves utrujen in umazan od plezanja po skalnatem gozdu. “Ni je,” je rekle ves potrt, “verjetno se je izgubila daleč v gozdu med tistimi visokimi skalami od koder ne more več sestopiti in se vrniti.” Lusi je zajokala, ker je tako pogrešala to ovčko. V veliki žalosti so se vsi odpravili spat in upali, da še ni vse izgubljeno.

Naslednje jutro je obsijalo sonce pašnik, kjer se je čreda ovac že od ranih ur pridno pasla. Izgubljene ovčke ni bilo med njimi. Mihi in Bobo sta se odpravila na dolg sprehod na goro Sveti Križ in po poti klicala ovčko. Ko sta se vrnila, sta pripovedovala, da sta jo videla na vrhu skal, kjer je nekaj časa stala in ju gledala iz daljave, nato pa je zbežala. Babica je rekla, da sta videla verjetno srno, kajti te ovčke niso bile navadne ovčke. Bile so Kamerunke, podobne bolj gamsom ali srnam, kot ovcam, ki so odete v belo volno. Ni se upala niti veseliti, da se bo ovčka pa morda res vrnila.

Minila je še ena noč in v novem poletnem jutru so se člani družine odpravili vsak po svojih obveznostih. Lusi se je skupaj z mamico in babico odpravila v najbolj temen in strm del gozda. Lusi je zopet nosila s sabo kanglico z ječmenovimi semeni, ki jih je imela 645 (oznaka pobegle ovčke) najraje. Vse tri so klicale “beee, beee…, deklica je potresala kanglico, da bi jo privabila. Včasih so se iz gozda zaslišale stopinje in šumenje, nihče pa se ni pojavil na obzorju.
Cel dan so jo iskale, Lusi je bila žejna in lačna ter seveda žalostna. Jokaje se je spuščala po strmini k hišici od dedka in babice, kjer jo je čakala mehka postelja in skleda mleka. Jokala je, nič je ni moglo utolažiti, niti ptički ki so prepevali vsak svojo pesem, niti mravljice ob poti, ki so si pridno gradile svoj domek iz iglic pod veliko smreko , niti čebelica, ki se je razvajala na cvetovih marjetic.
Družina je legal k spanju v skorajšnjem brezupu, da 645 ne bo več nazaj in da bo morda povrgla jagenjčka nekje daleč lačna in obnemogla.

Naslednji dan so šli vsak po svojih opravkih, Lusi pa je odšla z babico na pašnik skupaj s kanglico priboljškov za ovce. Tam pa je čakalo veliko presenečenje! 645 se je vrnila k čredi na pašnik, kjer se je mirno pasla skupaj z ostalimi. Očitno je znala še enkrat preskočiti visoko leseno ograjo, tokrat v smeri pašnika. Lusi je zavriskala od veselja in pohitela z nasipanjem ječmenovih zrn iz kanglice. Nista je mogli objeti, ker je bila še vedno zelo preplašena in nezaupliva, lahko pa sta jo božali s pogledi in s prigovarjanjem, kako sta veseli, da se je končno vrnila.

Vsa družina se je razveselila vesele novice. Lusi je venomer spraševala , zakaj se je 645 sedaj vrnila. Vsi so iskali odgovore, nazadnje so bili soglasni, da je ovčka sicer slišala žvenketanje kanglice, s katero jo je klicala Lusi, vendar si zaradi slabe izkušnje s pasjo zverinico ni upala nekaj dni iz gozda. Po vsem sodeč se je vrnila ponoči in skok čez ograjo nazaj k čredi!
Ponekaj tednih se je iz pašnika zaslišalo tiho meketanje. 645 je skotila jagenjčka in to je bil srečen dan za ovčjo čredo , posebej pa še za Lusi. Dedek je šel po jagenjčka in ga prinesel za Lusi kar v hiško, ter ji ga dal v naročje. Nekaj minut je uživala v mehki dlaki božajoč jagenjčka, potem pa ga je dedek vrnil v čredo- tja, kjer je jagenjček najbolj srečen. Kljub ljubezni do živali tudi Lusi razume, da je jagenjček najrajši pri svoji mami.

Šele na letališču v Ljubljani ugotovim, da je moj internetni nakup letalske karte izkazal vse možne male prevare, ki jih odkrivam šele na začetku poti. Stevardesa mi prijazno pove, da me ne more čekirati do končne destinacije in da moram v Istanbulu menjati ne samo letalo ampak tudi letališče, ki je oddaljeno od Istanbul Aeroport vsaj 70km. Napoti me v pisarno k zastopnikom Turkish Airlines na letališču Brnik. Tam so mi povedali, da je ta premik iz enega letališča na drugega v smislu povezovalnega leta tudi za njih prvi primer in da si naj iščem informacije v Istanbulu. Internetni dobavitelj moje vozovnice  mi je še pred tem odpovedal že rezervirani in plačani let tako da so me napotili na njhovega izvajalca v Indiji, da sem lahko z njimi uskladila nov let za Turkish Airlines. Tudi ta telefonski pogovor je šel na moje stroške v višini 50 evrov.

Na nedeljsko jutro je let v Istanbul prijeten, lep razgled na gozdnate površine Balkana, dobra hrana in servis, ki ga v Evropi ni več, prijazni potniki na mojih sosednjih sedežih. Po pristanku na povsem novem letališču Istanbul Aéroport,ki je nadomestilo letališče Atatürk, je letalo vozilo še zelo zelo dolgo po odlično urejenih poteh letališča, preden se je ustavilo in smo potniki nadaljevali pot z avtobusom do letališke zgradbe. Na avtobusu mi je moški Turk po nacionalnosti prijazno odstopil sedež, mladi Turški par pa mi je pomagal z informacijami, kako do drugega letališča Sabiha, ki nosi ime po prvi ženski pilotki v Turčiji. Toda ko sem želela menjati 30€ v Turške lire, se je pričela prava saga. Pri treh uradnih menjalnicah so zahtevali, da za menjavo te vsote napišem vse osebne podatke, vključno z mojim letnim prihodkom, št. telefone, stanovanja, državljanstva… Končno sem našla banko, ki meje bila voljna zamenjati denar v višini cene avtobusnega prevoza , sendviča in napitka. Na eni strani doživljam nepričakovano prijaznost iz strani  domačinov, ki je kot ženska nisem pričakovala in hkrati nerazumljivo birokracijo in poseganje v osebne podatke tako rekoč za vrednost nekaj burekov. Na letališču Sabida sem se brez težav čekirala, na kontrolnih točkah je bila policija in osebje prijetno in ni bilo nobenih zapletov.

Za Tbilisi vozijo avioni v obeh smereh iz in v Istanbul  v nočnih urah. Še vedno se sprašujem ali je to zaradi varnosti, kajti ni še tako daleč preteklost, ko so Turki obtoževali Ruse, da so jim sestrelili letalo. Čakam, da bo objavljena št. izhoda na letalo za Tbilisi in se borim z izklapljanjem vseh možnih elektronskih prenosov podatkov, kajti samo en napačen klik na “cellular data on” me je stal skoraj 40€ kar kaže na to, kako velik komunikacijski mrk je med Evropsko Unijo, kjer so vse vrste komunikacij in prenosa podatkov zelo zelo poceni v primerjavi s Turčijo. To predstavlja komunikacijsko blokado, ker si večina ljudi tako dragega komuniciranja ne more privoščiti. Zato tudi živimo na obeh straneh z ožjimi vedenji tako o kulturi, politiki in prepričanji, da smo vsak na svojem planetu.

Številke omenjam zato, da bi se le bolj zavedali, v kakšnem “ komunikacijskem blagostanju “ vezano na stroške prenosov podatkov in telefoniranja živimo znotraj Evropske Unije.

Polet iz Istanbula proti Tbilisiju se prične natančno ob zatonu sonca. Letalo je zatemnjeno večino časa letenja. Po kakšne pol ure vožnje se posvetijo luči in postregžejo nam z večerjo, ne sicer obilno, ampak dobro. Stevardi in stevardese pa so predvsem prijazni in ustrežljivi. Na letališču v Tbilisiju čaka vladni uslužbenec, ki me pelje do hotela. Razpravlja o svoji mladosti, ki jo je preživel kot izseljenec skupaj z starši v Moskvi. Življenjska pot ga je pripeljala nazaj v rodni kraj v Gruzijo.

Izraža bolečino naroda, kateremu je leta 2008 Rusija okupirala del teritorija, to je Osetija in Abhazija.

Spoznavati državo v študijskem obisku  delegacije  nekdanjih poslancev Evropskega Parlamenta- FMA, je izjemen dogodek. Gruzija je bila leta 1922 zasedena s strani Rusov in priključena Sovjetski zvezi in se osamosvojila 9.aprila 1991. Z Rusijo je imela nekaj vojn in ima še danes konflikt zaradi okupacije Južne Osetija in Abkhazije. Je država z okrog 800.000 izseljenci, 3,5 milijona državljanov in z miljonskim glavnim mestom Tbilisi. Po osamosvojitvi so jo zaznamovala posamezna obdobja notranjih nemirov, še posebej v času volitev. Je dežela raznolikosti v smislu arhitekture in razlik med bogatimi in revnimi. Je svetovna zibelka pridelave vin in izuma  amfore. Po izročilu pa naj bi Prometej prinesel prvi ogenj izpod Kavkaza.

Velika večina prebivalstva podpira in si želi vstopa v EU in NATO. Vzajemno tudi EU spodbuja integracijo med drugim z 120 mio letno finančne pomoči.  Gospodarska rast je 4,7%, inflacija okrog 3%.  Priložnosti se jim kažejo v zgodovinsko utečenih panogah, pohištveni panogi in tudi vojaški letalski industriji. Nekoč smo na letalskih mitingih občudovali letala tipa MIG, ki so bila proizvedena v Tbilisiju. Ugodni klimatski pogoji kličejo po razvoju celoletne lokalne pridelave hrane , ki je tudi oporna točka za razvoj turizma povezanega s kulinariko. V obdobju samostojnosti  se delež turizma povečuje. Zanimiv projekt, ki je podprt iz sredstev EU, je razvoj pohodništva na Kavkazu, kjer je zaščiteno področje biodiverzitete.

Vlada izkazujejo zavzetost za razvoj države v smeri postopnega uvajanja evropskih standardov. Vladajoča stranka in opozicija sta si enotni v dveh točkah: podpirata integracijo z EU in  NATO in se zavzemata za mirno rešitev konflikta z Rusi.  Z EU imajo že podpisan sporazum o integraciji in trgovinski sporazum. Gruzija je po razvitosti vodilna v regiji, z ozirom na Azerbajdžan, Ukrajino, Armenijo in Moldavijo.

Ko sta v avgustu 2008 do tedaj avtonomni pokrajini Abkhazija in Južna Osetija razglasili samostojnost, jih je kot državi priznala samo Rusija in jih tudi v nekaj dneh zasedla. Takratni predsednik Evropskega Sveta Nikolas Sarkozy je uspel izpogajati z Rusi sporazum o miru in o aktivaciji Evropske misije mirovnih sil (www.eumm.eu). Le ta šteje danes okrog 300 pripadnikov, ki pomagajo ljudem na obeh straneh meje. Vidnega napredka med pogajalaci Rusije in Gruzije pa tudi po enajstih letih še ni.

V letu 2018 so izvolili Predsednico Gruzije Salome Zurabishvili, ki je bila rojena v Franciji gruzijskim staršem in se je leta po študiju in uspešni karieri vrnila v Gruzijo.  Politično prevladuje  stranka Georgia Dreams,ki ima večino v parlamentu. Parlament šteje 150 poslank in poslancev,od tega jih ima vladajoča stranka 115.  Zastopanje žensk je minimalno.

Geargian Dreams  spada med opazovalce  evropske skupine socialnih demokratov, obenem pa ima za voditelja stranke  Ibidzina Ivanishvili-ja, najbogatejšega človeka v Gruziji, za katerega ocenjujejo, da poseduje 30% BDP , kar bi lahko znašalo okrog 4 milijarde evrov. Opozicija, ki se vključuje kot opazovalka v Evropsko ljudsko stranko je maloštevilna in zelo kritična. Opozarja  na ukinjanje televizijskih kanalov, ki odražajo mnenja opozicije, kakor tudi na pristranskost sodstva in na korupcijo. Vladi očitajo, da jo vodi iz ozadja Ivanishvilli, ki ni izvoljen, ampak je vodja stranke GD. Večja napetost nastaja tudi zaradi načrtovane spremembe volilnega sistema in parlamentarnih volitev v letu 2020. . Vladi očitajo klientelizem, ki se odraža na primer v nekdanjem osebnem stražarju voditelja vladne stranke, danes pa je Minister za notranje zadeve.

Naša delegacija FMA je bila  zelo dobro sprejeta, gostoljubnost gostiteljev je bila nad pričakovanji. Osebno se mi je vtisnila v spomin krivica, ki se dogaja otrokom na obeh straneh meja okupiranih področij, da nimajo dostopa do  izobraževanja. Svet ostaja predolgo neobčutljiv na tovrstne krivice!

Ura zvoni ob pol dveh zjutraj. Niti ne spim, čakam na odhod na letališče. V recepciji dobim obilen zajtrk v paketu, avto pripelje natančno ob uri in prijazno dekle me pospremi v letališko stavbo in mi pomaga poiskati lokacijo za čekiranje. Tako sredi noči še nisem letela, premišljevala sem, da bo na letališču več ali manj prazno. Na veliko presenečenje pa je letališče polno, od dveh zjutraj dalje potekajo leti za MinsK, Tel Aviv, Istanbul… Gruzijci imajo lahko povezavo z Evropo samo preko Turčije.

Dam ji jogurt, sok in kruh, da se lahko s šoferjem malo opomoreta od nočne vožnje. Sendvič dam v torbo, kar pa povzroči zmedo pri rentgenskem pregledu prtljage. Sendvič je trikotne oblike in ob ponovnem pregledu se cariniki nasmehnejo ugotovitvi, da gre le za zajtrk.

V restavraciji si naročim turško kavo. Kakšen nepozaben okus! Takšnega se spominjam izpred dveh let, ko sem turško kavo pila v Bosni. Ni je moč naročiti in popiti nikjer po Evropi. Tudi natakarice in natakarji so zelo urni in prijazni. Odhod letala je natančen brez zamude ob štirih in petnajst minut. Preko povezovalnega leta v Istanbulu pristanem v Ljubljani ob modrini neba sončnega jutra s hvaležnostjo, da mi je dano živeti v domovini Sloveniji in hkrati v Evropski Uniji. Edini teman občutek tega dne je pogled na letala Adrie Airways, ki počivajo na letališču, ker je družba v stečaju. Žal, tudi to je Slovenija v Evropski Uniji.