Let med Chennaijem in Brusljem 5. 5. 2012

Izčrpana od dela, od hitre vožnje taksista, od dveurnega čakanja stoje na prenapolnjenem letališču, od vroče dnevne vožnje z avtobusom v Nokio Chennai, se končno lahko vsedem v prijetno hladeno letalo za Bruselj. V tem vročem predelu Indije, kjer je 40 stopinj od jutra do večera nekaj povsem vsakdanjega, se ne čudim, da je delo izven klimatiziranih prostorov upočasnjeno. Marsikdo obupa sredi vročine in se zlekne v senco, na primer pod tovornjak ali pa na pločnik pod enega izmed številih dreves. Drevesa in zelenje so res pravi balzam ob soparnem asfaltu in nad vročim puščavskim peskom, ki ga prinaša veter. Domačini se ne pritožujejo nad vročino. Tudi živali se poležejo, večkrat kar po pločnikih in čakajo malo manj vročega večera. Občutek pa je, da nihče ni posebej slabe volje. Več jih je z nasmehom na ustih, kot z jeznim pogledom.

Indijska orientiranost na storitve je tako močna, da te na vsakem koraku sprašujejo, če želiš to ali ono. Po vzletu letala sem v trenutku zaspala, kar je zame popolnoma neobičajno. Od celotedenske utrujenosti sem bila lačna in žejna samo spanja. Prebudila sem se nad Črnim morjem. Kakšno olajšanje, ker je za mano že več kot sedem ur potovanja na letalu, do cilja pa manjka le še dobre tri ure. Nadela sem si slušalke in poslušala Michaela Jacksona. Razmišljala sem o tem, kako je mogel ta izjemen talent tako hitro umreti. Poleg mene je tudi gospod sicer evropskega obraza, popolnoma bled in v oblačilih tibetanskih menihov. Na ramenih ima obešeno pastirsko malho. Njegov izraz na obrazu je takšen kot ga imajo bolniki po kemoterapiji. Človek, ki je šel iskati možnost ozdravitve v daljno in velikokrat poduhovljeno Indijo. Njegova neverjetna spokojnost kaže na to, da je odmislil materialni svet, se soočil z realnostjo in domov se vrača pomirjen.

V letalu je tudi nekaj kolegov poslancev in prevajalci. Samo nekaj nas je ostalo za pot v Bruselj, drugi pa so poleteli v druge predele Evrope. Bili smo Evropa v malem, sporazumevali smo se v različnih jezikih. Nihče ni iskal perfekcionizma, ampak enostavno skupno razumevanje bistva. Ko smo se vozili po ulicah Chennaia in New Delhija, iz enega sestanka na drugega, smo nemo opazovali zunanjo sliko. Od mogočnih zgradb, hotelov, templjev, institutov, ambasad, do ljudi, ki so od vročine in onemoglosti obležali na pločniku. Drugi pa so se borili za vsakdanji kruh v malih uticah, ki služijo kot različne delavnice. Nekateri servisirajo kolesa, drugi kuhajo, tretji prodajajo kupe starih čevljev. Pretresljive življenjske slike, ki ostanejo zapisane v spomin. Pri 1,2 milijardnem prebivalstvu pride revščina zelo do izraza, saj kar 400 milijonov ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan. Seveda je to statistika. Mnogo je tistih, ki se lahko hranijo samo z odpadki. Pri nas je znano, da je krava v Indiji nedotakljiva, da je sveta. Ko sem videla , kako te krave živijo, sem bila zelo presenečena. Žejne so in lačne, ker v teh naravnih pogojih ni drugih možnosti. Ležijo po pločnikih ter iščejo hrano iz kupov smeti, ki jih ne manjka nikjer. Voda pač ni na razpolago na vsakem koraku, kot je to pri nas, ampak morajo na pot do rek ali jezer.

Ne glede na standard, so Indijci prijazni ljudje, ki ti po prvotnem nezaupanju podarijo tudi nasmeh. Kot je dejal angleški politik po obisku Indije: “Še vedno sem zelo zmeden o mojem vedenju o Indiji, samo da na nekoliko višjem nivoju.” Toda izjemno plodni razgovori s poslanci, tako na nivoju Indije, kot tudi na nivoju države Tamill Nadu, so izkazali izjemna področja za tesnejšo sodelovanje med Evropo in Indijo. Tudi njihove razvojne vizije so naravnane podobno kot evropske in z globokim zavedanjem o potrebi po trajnostnem razvoju. Ko smo se srečali z nevladnimi organizacijami, so le te predstavile projekte, ki jih izvajajo na področju obvladovanja aidsa, malarije, zaščite gozdov, voda, zaščite ranljivih skupin… Vendar se v tako veliki masi potreb marsikatero dobro delo na videz izgubi. Pa vendar – vsako življenje , žival in vsaka rastlina,ki jo ohranijo, ima neskončno vrednost.

Bili smo na obisku v Nokii, ki zaposluje 30.000 ljudi, direktor proizvodnje pa je Američan. Na moje vprašanje, kaj ga motivira, da daje vso svojo življenjsko energijo v organizacijo procesov sredi vročega peska je dejal, da je njegov motiv spreminjati življenja ljudi na bolje. V celoti mu verjamem, kajti leta 2006 so začeli iz nič, danes pa je to največji obrat proizvodnje mobitelov na svetu. Ko smo šli skozi proizvodnjo, je na vsakem koraku zaslediti visoko tehnologijo, kakovost, red in delavnost. Dejal je, da so indijski inženirji mnogo bolj učinkoviti kot mnogi drugi tudi v razvitem svetu. Kot velik uspeh si štejejo tudi velik procent zaposlenih žensk, kar je odmik od tradicionalne indijske kulture. Ker poslujejo na površini cca 200 ha, se tudi njihova urejenost prične že zdaleč zunaj, z drevjem, zelenjem in živalim prijaznim okoljem. Konkurenčnost delovne sile, med katero je mnogo visoko izobraženih je torej v nizkih stroških in v njihovi učinkovitosti. Hkrati to pomeni navidezno izgubo delovnih mest v Evropi. Toda le navidezno, kajti če Nokia v Indiji ne bi imela tovarne in zaposlenih ljudi, ne bi bilo milijardnega trga potrošnikov. Prilagodili so tudi tip mobilnega telefona za ruralna območja. 600 milijonov ljudi nima elektrike in zato so ti telefoni opremljeni s svetilko in z radijem, baterija je zmogljivejša. Poleg Nokie so v Chennaiu vse evropske multinacionalke predvsem s področja energetike in avtomobilizma.

Sodelovanje evropskih razvojnih inštitutov z Inštitutom za tehnologijo Madras traja že nekaj desetletij. Veliko projektov iz področja energije in varovanja okolja je financirano iz Evropskih fondov, trenutno iz 7. okvirnega programa. Za prihodnost pa so priložnosti v Horizonu 2020. Vse avtoritete iz znanstvenega in političnega področja so poudarjale, da je nujna večja izmenjava študentov skozi evropski program Erazmus Mundus. Preko novih znanj in povezav mladih je lažje premagovati kulturne razlike in s tem tudi povečevati možnosti sodelovanja na političnem, znanstvenem in poslovnem področju. Potrebna je tudi večja vključenost žensk in zaščita milijonov otrok, ki danes delajo, namesto da bi hodili v šolo. Svet ni uravnotežen. Tudi konflikti in nemiri so v prvi fazi posledica ekonomske nestabilnosti in prevelikih apetitov. Zato je tudi vloga naše stalne evropske delegacije za Indijo izjemnega pomena. Med 12 člansko delegacijo so se naša znanja in izkušnje ustrezno prekrivale. Odzivnost na indijski strani je bila zelo ustvarjalna. Kot gostitelji so nas v parlamentu in v nekaterih drugih inštitucijah okrasili s cvetličnimi venci okrog vratu, kar izkazuje spoštovanje in dobrodošlico.

Indija v soju luči, cvetja, revščine, bogastva, demokracije in volje po intenzivnejših diplomatskih in gospodarskih odnosih. Takšna ostaja v mojem spominu in v smernicah za moje nadaljnje delo, ki bo v enem segmentu namenjeno Indiji.

Zofija Mazej Kukovič