Elektronski odpadki postajajo vedno večji delež vseh odpadkov v Evropi. Kako tudi ne, ko ima danes že vsak otrok mobitel, IPod ali iPad, računalnik? Zavedanje o dragocenosti in možnosti ponovne uporabe teh odpadkov še ni na zadovoljivi ravni. Bolj se tega zavedata Kitajska in Indija, kjer obstojajo cele industrije za razgradnjo tovrstnih odpadkov, ki jih kasneje s pridom ponovno uporabijo. V knjigi CRADLE TO CRADLE (OD ZIBKE DO ZIBKE), katere avtorja sta William McDonough in Michael Braungart je zapisano, da bi morali načrtovalci novih produktov načrtovati produkt tako, da je vnaprej jasna tudi njegova razgradljivost in ponovna uporaba po končani življenski dobi. Pot do tega bo še dolga.
Evropski parlament izboljšuje direktivo o elektronskih odpadkih iz leta 2002. Ključni razlog so hitre spremembe na trgu elektronskih produktov in izkazane pomanjkljivosti pri implementaciji obstoječe direktive. Države članice so direktivo tudi dokaj različno interpretirale predvsem v zvezi z vrstami produktov, ki spadajo med elektronske odpadke.
Pri novi ureditvi in tudi sicer v večini politik je poudarjen vidik vplivov na okolje in zdravje. Ta vidik je nekakšna stalnica v razpravah, kar je pomembna razlika od razprav v Sloveniji. Postavitev ciljev za doseganje parametrov, ki so koristni za zemljo, za živa bitja in ljudi, je na začetku velika naložba, ki pa se neizmerno obrestuje.
Zastavljen je cilj, da se zbere 4kg elektronskih odpadkov/leto/prebivalca Evrope. Glede na različno razvojno stopnjo držav je tudi ta cilj za nekatere preblag, za druge pa težko dostopen. Bistvo težav pa je skrito v slabem nadzoru nad odpadki, katerih velik del se nelegalno izvaža izven Evrope. Evropa pa s tem izgublja strateške surovine in tudi delovna mesta. Povečanje mehanizmov za nadzor, jasna definicija kateri produkti spadajo med te odpadke, preglednejši proces pridobitve dovoljenj za zbiranje in recikliranje odpadkov je sestavni del sprememb direktive.
Regulirano zbiranje, transport, razgradnja in ponovna uporaba elektronskih odpadkov so naš vir surovin in še ne dovolj opaženih priložnosti za nova delovna mesta. Tudi v naši domovini.
Zofija Mazej Kukovič
