Znanje in življenske izkušnje nam pomagajo premagovati ovire tudi takrat, kadar so situacije težke. Po mojem vstopu v politiko vedno znova ugotavljam, kako dobro se je nasloniti na tiste prakse, ki so nastajale v času, ko ni bilo dovolj dela, niti denarja. In kaj sem v tistem obdobju kot direktorica pričakovala od vlade?
Najbolj so bile to investicije na področju varovanja okolja in energije. Z ekipo smo spremljali strategijo in načrtovanje vlade, kam in koliko bo investirala. Po nekaj letih poslovanja smo si znali tudi postaviti jasne cilje, za katere investicije imamo dovolj znanja in referenc, da smo jih lahko pričeli ponujati (v povprečju smo uspeli pridobiti 10% pogodb od vseh ponudb).
Želeli smo si priložnost pridobiti prvo referenco na tehnološko zahtevnih projektih v naši domovini. Le na osnovi domačih referenc smo lahko kasneje konkurirali tudi v tujini. Na javnih razpisih smo podpirali politiko enakih pogojev za vse ponudnike, ampak dobrodošli bi bili nižji vstopni pragi za reference, višino letnih prihodkov? Pričakovali smo, da bodo državne investicije omilile garancijske pogoje, ki so dajale velik posel državnim bankam, podjetje pa vodile pod hipoteko.
Plačilni roki so bili predolgi in veliki nosilci poslov niso bili primorani plačati svojih podizvajalcev. Nekoč smo delali v Rusiji za slovenski inženiring v izjemno težkih snežnih razmerah. Za plačilo pa smo prosjačili še več kot eno leto in premoščali neplačila s svojimi krediti.
Lažje bi konkurirali na tujih trgih, če bi bolje delovala diplomatska mreža po svetu, ki bi pripomogla k odpiranju novih trgov in če bi imeli bolj fleksibilno delovno zakonodajo. Težko smo čakali prost pretok storitev preko vseh Evropskih meja. Manjkali so nižji stroški dela in večja pozornost države na izobraževanju za tehnične poklice. Inženirjev vseh strok je izjemno primanjkovalo, enako stanje je bilo tudi za informatike.
Zelo dolgo ni bilo vzpostavljene te gospodarske klime. Pravi posluh za mala in srednje velika podjetja se je izkazal v mandatu vlade Janeza Janše. Z velikim zanosom sem se kasneje pridružila njegovi vladni ekipi, ker sem se verjela, da ima posluh za gospodarstvo, čeprav je bila moja odgovornost za zdravstvo, ki je bilo izjemno občutljivo področje. V zadnjih treh letih sem kot članica Strokovnega sveta SDS sodelovala v njegovi ekipi pri pripravi programa za prihodnost. Zame je največji izziv ta, da lahko pričakovanja, ki sem jih nekdaj doživljala kot direktorica, danes utemeljujem v dobrobit gospodarstvenikov in podjetnikov, ki se danes borijo na slovenskem in globalnem trgu. Veselim se, da se bodo udejanila za tiste, ki danes nosijo temelj našega razvoja.
Zofija Mazej Kukovič
