KARANTENA V EU
1.DEL -KAJ SMO SE NAUČILI
Epidemija KORONAVIRUSA COVID-19 nas je našla nepripravljene in nam odprla oči o ranljivosti posameznika in vseh sistemov družbe. Spoznanje, da kvaliteta življenja, ki jo živimo v Evropski Uniji ni samoumevna, predvsem pa ni stalnica, čeprav jo vsi pričakujemo in preprosto ne želimo verjeti, da so okrog nas nevarnosti bolezni, klimatskih sprememb, pomanjkanja hrane….Ustaljenost naših življenskih navad in razvad je globoko ukoreninjena v našo zavest . Prvič v zgodovini so se EU institucije in Vlade držav članic odločale za popolno prekinitev javnega življenja in izvedle lockdown. Zaprte meje, letališča, kulturne in športne prireditve, šole, univerze-so ustavile javno življenje. Naš dom je postal karantena.
Kaj smo se iz epidemije naučili?
Najbolj osebna in nepozabna izkušnja je življenje v karanteni. Ostani doma, ne druži se izven svojega doma, izbriši iz koledarja vse načrtovane aktivnosti in sestanke, imej osnovno zalogo hrane…Karantena je prinesla tudi nepozabno lepe strani; dom je postal ponovno bolj intimen, družina se je močneje povezala, potrebe po nakupovanju nenujnih stvari so usahnile in na računu je ostal denar, hrup v zraku in na tleh je prenehal, divje živali so prišle brezskrbno na plan, izpopolnili smo kuharske veščine, prebirali knjige, imeli prijateljske pogovore po telefonu, potovanja na sestanke nadomestili z videokonferenco iz lastnega doma ali iz dvorišča obdanega s cvetočim travnikom.
Kaj smo se naučili na institucionalnem nivoju?
Izpopolnjevati pripravljenost zdravstvenih sistemov za primer epidemije mora postati stalnica. COVID-19 ostaja kot zdravstvena grožnja in ne vemo kdaj in kje se bo ponovno pojavil. Potrebujemo kadrovske kapacitete, zaloge zaščitne opreme v prvi vrsti za zdravstvene delavce, kapacitete izoliranih oddelkov v bolnišnicah in pripadajočo medicinsko opremo, kot so respiratorji.
Evropski institucije , predvsem pa Evropska Agencija za nadzor in za preprečevanje nalezljivih bolezni ECDC ,morajo izboljševati način komuniciranja z državljani EU tudi v času, ko ni epidemije. Državljani morajo biti seznanjeni kaj in kako je poskrbljeno za njihovo zaščito v primeru zdravstvene krize in se zavedati pomena naše skupnosti in solidarnosti med državami .
Ko gre za življenja je pravočasno prepoznavanje zdravstvene krize in ukrepanje EU institucij in Vlad v državah članicah ključnega pomena. Zamujanje z ukrepi in politični populizem so v razmerah epidemije nevarna nasprotnika javnega zdravstva.
Stalno izobraževanje in psihološka priprava na epidemijo vseh ki so v prvi obrambni liniji; v prvi vrsti zdravstvenih delavcev in vseh servisnih služb za osnovno preskrbo prebivalstva, za vzdrževanje sistemov kot je logistika hrane, telekomunikacije, energetika…
Čas epidemije nas je naučil preskoka v digitalno družbo. Delo na daljavo, ZOOM in WebEx sestanki na daljavo, telemedicina, učenje na daljavo, povezovanje s prijatelji na daljavo…Starejši potrebujejo stalno izobraževanje na področju uporabe digitalnih tehnologij, kajti ta znanja za njih niso sama po sebi umevna, kot je to pri mlajših generacijah. V EU večina starejših živi samih in so zato še bolj odvisni od uporabnih znanj za komuniciranje na daljavo ko gre za naročilo za dostavo hrane, za posvet z zdravnikom ali za pogovor s tistimi, ki jih imajo radi.
Epidemija COVID-19 je povzročila začetni šok tudi pri oskrbi s hrano, kar je dodatno vplivalo na tesnobo ljudi v karanteni. V EU moramo povečevati samooskrbo s hrano, o tem sem napisala tudi knjigo z naslovom Start Up Europe . Skrajševanje in obvladovati dobaviteljskih verige tudi za primer bodoče epidemije ter razvijati notranji evropski trg in solidarnost. Posebna pozornost mora biti usmerjena na ranljive skupine.
Zmanjšana potrošnja kot posledica zdravstvene krize povzroča povečanje brezposelnosti in hkrati razbremenjuje okolje onesnaženosti. Kako potrošiti manj, kako reševati brezposelnost in imeti kvaliteto življenja ob spremembi naših navad-je ključno vprašanje .
Ranljivost manjših in srednje velikih podjetij za eventuelno nekaj mesečno prekinitev dela zaradi epidemije reševati z ustrezno davčno politiko , vzpodbujanjem reinoviranja in obvladovanjem novi tehnologij in motiviranja zaposlenih.
Ob končanju epidemije in ob prehajanju v novo normalo je nujna komunikacija z državljani o tem, kako adaptirati naše življenske navade na čas, ki ga zaznamuje zdravstvena grožnja novega vala epidemije. Na osebnem nivoju pa potrebujemo več presojanja o tem, kaj je pomembno in kaj je manj pomembno. Tako se bomo lažje spopadali z morebitno novo epidemijo ter ekonomsko in socialno krizo.
Sledi….POGLED V PRETEKLO EPIDEMIJO
