S tem vprašanjem sem se večkrat srečevala pa svetu. Tudi ko se je glas o Sloveniji kot samostojni državi že razširil, je vprašanje jezika še vedno ostalo nejasno. Mnogi niti pomislili niso, da imamo kot dvomiljonski narod svoj, slovenski jezik.? Odkar smo postali člani evropske družine in je slovenski jezik postal eden izmed triindvajsetih uradnih jezikov v EU, nas tujci prepoznajo tudi po slovenščini.

Ko se vozim v Strasbourg na parlamentarne seje, me pot vodi mimo Tibingena in Augsbourga. Ob tem se praviloma vedno spomnim na našega Trubarja predvsem v smislu, kako je sploh v 15. stoletju lahko prišel tako daleč. Kako je videl tako daleč? Še z avtomobilom se je včasih težko pripeljati kljub hitri avtocesti. Koliko poguma in daljnovidnosti je moralo biti v človeku, da se je odpravil na to dolgo pot. V zahvalo Trubarjevemu pogumu, znanju in domoljubju, lahko danes v prestolnici Evrope govorimo slovensko.? Naš jezik ima kar nekaj besed, ki so podobne ne samo nemškim ampak tudi francoskim. To, da je bil sedež Ilirskih provinc v Napoleonovem času v Ljubljani in to, da je Trubar deloval na območju, ki je še danes v neposredni bližini Francije, najbrž daje osnovo, da se znajdemo ob skupnih besedah. Ljubljanska vprašalnica KVA, je vsaj fonetično enaka in enakega pomena kot v francoskem jeziku.

Ponos, da imamo svoj jezik pomeni, da moramo še bolj upoštevati Trubarjeve besede STATI INO OBSTATI. Danes, v dobi digitalizacije in komunikacije preko spletnih medijev, je zavedanje o ohranitvi in razvoju našega jezika še bolj potrebno. Mladi pišejo elektronska sporočila večinoma v slengu, v pogovore pa so se kot stalnica že umestile večinoma angleške besede kot je flat, kul, ok, frend… Digitalizacija na področju jezika je velik izziv.

Ob današnjem prazniku reformacije se lahko vprašamo ali je nastopil čas za Trubarja 21. stoletja?