LUSI IN NJENA OVČKA

Mala deklica z imenom Lusi zelo rada prihaja k babici in dedku, ki živita v hišici sredi čudovitih travnikov obdanih z bogatim gozdom. Ob hišici je travnik poln cvetlic in gostujočih metuljev , ki si delijo dobrote travnika s čebelicami in mravljami. Visoko nad hišico, kjer se razprostira mogočen hrastov gozd, je pašnik z leseno uto, kjer se lahko skrijejo ovce pred soncem ali pred nevihto in gromom sredi vročih poletnih dni.

Lusi je deklica z modrimi očmi, svetlimi laski, s povdarjeno črnimi obrvmi , nagajivega nasmeha in dolgih nog. Že kot dojenček se je smehljala ptičjemu petju, ki ga je doživljala z babico, kadar jo je peljala z vozičkom po gozdu. Občuduje vsakega metulja, brstenje listov, mravlje ki si zidajo svoj domek pod smreko . Občuduje mehko valovanje drevesnih krošenj, ki jih maja veter. Njeno najpogostejše povabilo odkar je začela govoriti je: “ A se greva igrat?”
Metanje kamnov v potok, igranje z listi v koritu pri studencu, risanje s palico po peščeni cesti v gozdu, so njena vsakdanja “opravila” pri katerih seveda potrebuje družbo dedka ali babice. Če je potrebno si zna pri treh letih naložiti tudi koš na ramo, pograbiti listje in ga odnesti iz travnika pred hišo v gozd. Teka po igrišču, pleza po “rantah” malih kozolcev, ki so kot zaščitni znak igrišča ob potoku. Večkrat pleza z atijem in mamico po skalah v gozdu ali pa po narisanem drevesu kamnite stene ob gozdu. Išče palčke in ležišča, ki jih čez noč naredijo srne, pa mehke mahove posteljice za zajčke in votline za lisice in jazbece. Predvsem pa ima Lusi rada vse živali, tako ovčke, muce ki imajo vsaka svoje ime in ribe v ribniku ob potoku. Kadar je sončen dan rada teka in se igra Rdečo kapico v njeni mali hišici, ki stoji pod smrekami za hiško od babice in dedija. Rada prepeva in komandira vse okrog sebe. Še najbolj pa se je igrala s psičko Didi, ki pa je morala zaradi starosti in bolezni “oditi v nebo.”

Ovčke , posebej še mala jagnjeta, so zelo plahe in ne marajo, da bi se kdo posebej sprehajal po njihovem pašniku. Lenobno obirajo cvetove trav in dvigujejo glavo da prisluhnejo, če se jim kdo približuje. Lusi jim prinaša priboljške v obliki ječmenovih semen in soli. Ovčke se najprej previdno umaknejo, nato pa pridejo in pridno pozobajo vse kar jim je prinesla. Nato se mirno poležejo najraje pod veliko smreko ali po ravnicah teras in ob prežvekovanju zaspijo.

Toda nekega vročega dne se je zgodila velika nesreča. Na pašniku se je znašel velik pes volčjak, ki je za svojo zabavo želel preganjati ovčke iz enega kraja pašnika na drugega. Ovčke so dirjale, da bi se rešile pred zastračujočim pasjim velikanom. Ena izmed njih pa se je tako preplašila, da je preskočila zanjo zelo visoko leseno ograjo in zbežala v gozd. Veliko pasjo zverinico je njegov lastnik uspel priklicati k sebi in ga odpeljal iz pašnika. Ostala ovčja čreda je vsa preplašena zbežala na najvišjo točko ograjenega pašnika in previdno opazovala, če je pasja nevarnost že mimo. Čez neka ur se je čreda vrnila na pašo, toda z veliko mero pripravljenosti na morebitno potrebo po bežanju.

Babica je videla, kaj se je zgodilo in je v hitrici sklicala družino; dedija, mamico in atija od Lusi in seveda Lusi ter njuno botrco Mihi in botra Roberta. Vsi so neutrudno pričeli klicati in iskati pobeglo ovčko. Lusi je nosila v rokah kanglico, v kateri je ovčkam sicer prinašala njihove priboljške. Potresala je s kanglico, da se je njen zvok slišal daleč naokoli in klicala: beeee…beeee. Toda o pobegli ovčki ni bilo ne duha ne sluha. Dedek se je oblekel in obul v svojo gozdarsko opravo, ki jo je imel običajno za sekanje dreves in pripravo drv in odšel iskati ovčko v skalnati del gozda. Vsi so bili zelo zaskrbljeni ko se je pričelo mračiti, dedka pa še ni bilo nazaj. Ko je že luna pričela vzhajati, se je končno pojavil med vrati ves utrujen in umazan od plezanja po skalnatem gozdu. “Ni je,” je rekle ves potrt, “verjetno se je izgubila daleč v gozdu med tistimi visokimi skalami od koder ne more več sestopiti in se vrniti.” Lusi je zajokala, ker je tako pogrešala to ovčko. V veliki žalosti so se vsi odpravili spat in upali, da še ni vse izgubljeno.

Naslednje jutro je obsijalo sonce pašnik, kjer se je čreda ovac že od ranih ur pridno pasla. Izgubljene ovčke ni bilo med njimi. Mihi in Bobo sta se odpravila na dolg sprehod na goro Sveti Križ in po poti klicala ovčko. Ko sta se vrnila, sta pripovedovala, da sta jo videla na vrhu skal, kjer je nekaj časa stala in ju gledala iz daljave, nato pa je zbežala. Babica je rekla, da sta videla verjetno srno, kajti te ovčke niso bile navadne ovčke. Bile so Kamerunke, podobne bolj gamsom ali srnam, kot ovcam, ki so odete v belo volno. Ni se upala niti veseliti, da se bo ovčka pa morda res vrnila.

Minila je še ena noč in v novem poletnem jutru so se člani družine odpravili vsak po svojih obveznostih. Lusi se je skupaj z mamico in babico odpravila v najbolj temen in strm del gozda. Lusi je zopet nosila s sabo kanglico z ječmenovimi semeni, ki jih je imela 645 (oznaka pobegle ovčke) najraje. Vse tri so klicale “beee, beee…, deklica je potresala kanglico, da bi jo privabila. Včasih so se iz gozda zaslišale stopinje in šumenje, nihče pa se ni pojavil na obzorju.
Cel dan so jo iskale, Lusi je bila žejna in lačna ter seveda žalostna. Jokaje se je spuščala po strmini k hišici od dedka in babice, kjer jo je čakala mehka postelja in skleda mleka. Jokala je, nič je ni moglo utolažiti, niti ptički ki so prepevali vsak svojo pesem, niti mravljice ob poti, ki so si pridno gradile svoj domek iz iglic pod veliko smreko , niti čebelica, ki se je razvajala na cvetovih marjetic.
Družina je legal k spanju v skorajšnjem brezupu, da 645 ne bo več nazaj in da bo morda povrgla jagenjčka nekje daleč lačna in obnemogla.

Naslednji dan so šli vsak po svojih opravkih, Lusi pa je odšla z babico na pašnik skupaj s kanglico priboljškov za ovce. Tam pa je čakalo veliko presenečenje! 645 se je vrnila k čredi na pašnik, kjer se je mirno pasla skupaj z ostalimi. Očitno je znala še enkrat preskočiti visoko leseno ograjo, tokrat v smeri pašnika. Lusi je zavriskala od veselja in pohitela z nasipanjem ječmenovih zrn iz kanglice. Nista je mogli objeti, ker je bila še vedno zelo preplašena in nezaupliva, lahko pa sta jo božali s pogledi in s prigovarjanjem, kako sta veseli, da se je končno vrnila.

Vsa družina se je razveselila vesele novice. Lusi je venomer spraševala , zakaj se je 645 sedaj vrnila. Vsi so iskali odgovore, nazadnje so bili soglasni, da je ovčka sicer slišala žvenketanje kanglice, s katero jo je klicala Lusi, vendar si zaradi slabe izkušnje s pasjo zverinico ni upala nekaj dni iz gozda. Po vsem sodeč se je vrnila ponoči in skok čez ograjo nazaj k čredi!
Ponekaj tednih se je iz pašnika zaslišalo tiho meketanje. 645 je skotila jagenjčka in to je bil srečen dan za ovčjo čredo , posebej pa še za Lusi. Dedek je šel po jagenjčka in ga prinesel za Lusi kar v hiško, ter ji ga dal v naročje. Nekaj minut je uživala v mehki dlaki božajoč jagenjčka, potem pa ga je dedek vrnil v čredo- tja, kjer je jagenjček najbolj srečen. Kljub ljubezni do živali tudi Lusi razume, da je jagenjček najrajši pri svoji mami.