Šele na letališču v Ljubljani ugotovim, da je moj internetni nakup letalske karte izkazal vse možne male prevare, ki jih odkrivam šele na začetku poti. Stevardesa mi prijazno pove, da me ne more čekirati do končne destinacije in da moram v Istanbulu menjati ne samo letalo ampak tudi letališče, ki je oddaljeno od Istanbul Aeroport vsaj 70km. Napoti me v pisarno k zastopnikom Turkish Airlines na letališču Brnik. Tam so mi povedali, da je ta premik iz enega letališča na drugega v smislu povezovalnega leta tudi za njih prvi primer in da si naj iščem informacije v Istanbulu. Internetni dobavitelj moje vozovnice  mi je še pred tem odpovedal že rezervirani in plačani let tako da so me napotili na njhovega izvajalca v Indiji, da sem lahko z njimi uskladila nov let za Turkish Airlines. Tudi ta telefonski pogovor je šel na moje stroške v višini 50 evrov.

Na nedeljsko jutro je let v Istanbul prijeten, lep razgled na gozdnate površine Balkana, dobra hrana in servis, ki ga v Evropi ni več, prijazni potniki na mojih sosednjih sedežih. Po pristanku na povsem novem letališču Istanbul Aéroport,ki je nadomestilo letališče Atatürk, je letalo vozilo še zelo zelo dolgo po odlično urejenih poteh letališča, preden se je ustavilo in smo potniki nadaljevali pot z avtobusom do letališke zgradbe. Na avtobusu mi je moški Turk po nacionalnosti prijazno odstopil sedež, mladi Turški par pa mi je pomagal z informacijami, kako do drugega letališča Sabiha, ki nosi ime po prvi ženski pilotki v Turčiji. Toda ko sem želela menjati 30€ v Turške lire, se je pričela prava saga. Pri treh uradnih menjalnicah so zahtevali, da za menjavo te vsote napišem vse osebne podatke, vključno z mojim letnim prihodkom, št. telefone, stanovanja, državljanstva… Končno sem našla banko, ki meje bila voljna zamenjati denar v višini cene avtobusnega prevoza , sendviča in napitka. Na eni strani doživljam nepričakovano prijaznost iz strani  domačinov, ki je kot ženska nisem pričakovala in hkrati nerazumljivo birokracijo in poseganje v osebne podatke tako rekoč za vrednost nekaj burekov. Na letališču Sabida sem se brez težav čekirala, na kontrolnih točkah je bila policija in osebje prijetno in ni bilo nobenih zapletov.

Za Tbilisi vozijo avioni v obeh smereh iz in v Istanbul  v nočnih urah. Še vedno se sprašujem ali je to zaradi varnosti, kajti ni še tako daleč preteklost, ko so Turki obtoževali Ruse, da so jim sestrelili letalo. Čakam, da bo objavljena št. izhoda na letalo za Tbilisi in se borim z izklapljanjem vseh možnih elektronskih prenosov podatkov, kajti samo en napačen klik na “cellular data on” me je stal skoraj 40€ kar kaže na to, kako velik komunikacijski mrk je med Evropsko Unijo, kjer so vse vrste komunikacij in prenosa podatkov zelo zelo poceni v primerjavi s Turčijo. To predstavlja komunikacijsko blokado, ker si večina ljudi tako dragega komuniciranja ne more privoščiti. Zato tudi živimo na obeh straneh z ožjimi vedenji tako o kulturi, politiki in prepričanji, da smo vsak na svojem planetu.

Številke omenjam zato, da bi se le bolj zavedali, v kakšnem “ komunikacijskem blagostanju “ vezano na stroške prenosov podatkov in telefoniranja živimo znotraj Evropske Unije.

Polet iz Istanbula proti Tbilisiju se prične natančno ob zatonu sonca. Letalo je zatemnjeno večino časa letenja. Po kakšne pol ure vožnje se posvetijo luči in postregžejo nam z večerjo, ne sicer obilno, ampak dobro. Stevardi in stevardese pa so predvsem prijazni in ustrežljivi. Na letališču v Tbilisiju čaka vladni uslužbenec, ki me pelje do hotela. Razpravlja o svoji mladosti, ki jo je preživel kot izseljenec skupaj z starši v Moskvi. Življenjska pot ga je pripeljala nazaj v rodni kraj v Gruzijo.

Izraža bolečino naroda, kateremu je leta 2008 Rusija okupirala del teritorija, to je Osetija in Abhazija.

Spoznavati državo v študijskem obisku  delegacije  nekdanjih poslancev Evropskega Parlamenta- FMA, je izjemen dogodek. Gruzija je bila leta 1922 zasedena s strani Rusov in priključena Sovjetski zvezi in se osamosvojila 9.aprila 1991. Z Rusijo je imela nekaj vojn in ima še danes konflikt zaradi okupacije Južne Osetija in Abkhazije. Je država z okrog 800.000 izseljenci, 3,5 milijona državljanov in z miljonskim glavnim mestom Tbilisi. Po osamosvojitvi so jo zaznamovala posamezna obdobja notranjih nemirov, še posebej v času volitev. Je dežela raznolikosti v smislu arhitekture in razlik med bogatimi in revnimi. Je svetovna zibelka pridelave vin in izuma  amfore. Po izročilu pa naj bi Prometej prinesel prvi ogenj izpod Kavkaza.

Velika večina prebivalstva podpira in si želi vstopa v EU in NATO. Vzajemno tudi EU spodbuja integracijo med drugim z 120 mio letno finančne pomoči.  Gospodarska rast je 4,7%, inflacija okrog 3%.  Priložnosti se jim kažejo v zgodovinsko utečenih panogah, pohištveni panogi in tudi vojaški letalski industriji. Nekoč smo na letalskih mitingih občudovali letala tipa MIG, ki so bila proizvedena v Tbilisiju. Ugodni klimatski pogoji kličejo po razvoju celoletne lokalne pridelave hrane , ki je tudi oporna točka za razvoj turizma povezanega s kulinariko. V obdobju samostojnosti  se delež turizma povečuje. Zanimiv projekt, ki je podprt iz sredstev EU, je razvoj pohodništva na Kavkazu, kjer je zaščiteno področje biodiverzitete.

Vlada izkazujejo zavzetost za razvoj države v smeri postopnega uvajanja evropskih standardov. Vladajoča stranka in opozicija sta si enotni v dveh točkah: podpirata integracijo z EU in  NATO in se zavzemata za mirno rešitev konflikta z Rusi.  Z EU imajo že podpisan sporazum o integraciji in trgovinski sporazum. Gruzija je po razvitosti vodilna v regiji, z ozirom na Azerbajdžan, Ukrajino, Armenijo in Moldavijo.

Ko sta v avgustu 2008 do tedaj avtonomni pokrajini Abkhazija in Južna Osetija razglasili samostojnost, jih je kot državi priznala samo Rusija in jih tudi v nekaj dneh zasedla. Takratni predsednik Evropskega Sveta Nikolas Sarkozy je uspel izpogajati z Rusi sporazum o miru in o aktivaciji Evropske misije mirovnih sil (www.eumm.eu). Le ta šteje danes okrog 300 pripadnikov, ki pomagajo ljudem na obeh straneh meje. Vidnega napredka med pogajalaci Rusije in Gruzije pa tudi po enajstih letih še ni.

V letu 2018 so izvolili Predsednico Gruzije Salome Zurabishvili, ki je bila rojena v Franciji gruzijskim staršem in se je leta po študiju in uspešni karieri vrnila v Gruzijo.  Politično prevladuje  stranka Georgia Dreams,ki ima večino v parlamentu. Parlament šteje 150 poslank in poslancev,od tega jih ima vladajoča stranka 115.  Zastopanje žensk je minimalno.

Geargian Dreams  spada med opazovalce  evropske skupine socialnih demokratov, obenem pa ima za voditelja stranke  Ibidzina Ivanishvili-ja, najbogatejšega človeka v Gruziji, za katerega ocenjujejo, da poseduje 30% BDP , kar bi lahko znašalo okrog 4 milijarde evrov. Opozicija, ki se vključuje kot opazovalka v Evropsko ljudsko stranko je maloštevilna in zelo kritična. Opozarja  na ukinjanje televizijskih kanalov, ki odražajo mnenja opozicije, kakor tudi na pristranskost sodstva in na korupcijo. Vladi očitajo, da jo vodi iz ozadja Ivanishvilli, ki ni izvoljen, ampak je vodja stranke GD. Večja napetost nastaja tudi zaradi načrtovane spremembe volilnega sistema in parlamentarnih volitev v letu 2020. . Vladi očitajo klientelizem, ki se odraža na primer v nekdanjem osebnem stražarju voditelja vladne stranke, danes pa je Minister za notranje zadeve.

Naša delegacija FMA je bila  zelo dobro sprejeta, gostoljubnost gostiteljev je bila nad pričakovanji. Osebno se mi je vtisnila v spomin krivica, ki se dogaja otrokom na obeh straneh meja okupiranih področij, da nimajo dostopa do  izobraževanja. Svet ostaja predolgo neobčutljiv na tovrstne krivice!

Ura zvoni ob pol dveh zjutraj. Niti ne spim, čakam na odhod na letališče. V recepciji dobim obilen zajtrk v paketu, avto pripelje natančno ob uri in prijazno dekle me pospremi v letališko stavbo in mi pomaga poiskati lokacijo za čekiranje. Tako sredi noči še nisem letela, premišljevala sem, da bo na letališču več ali manj prazno. Na veliko presenečenje pa je letališče polno, od dveh zjutraj dalje potekajo leti za MinsK, Tel Aviv, Istanbul… Gruzijci imajo lahko povezavo z Evropo samo preko Turčije.

Dam ji jogurt, sok in kruh, da se lahko s šoferjem malo opomoreta od nočne vožnje. Sendvič dam v torbo, kar pa povzroči zmedo pri rentgenskem pregledu prtljage. Sendvič je trikotne oblike in ob ponovnem pregledu se cariniki nasmehnejo ugotovitvi, da gre le za zajtrk.

V restavraciji si naročim turško kavo. Kakšen nepozaben okus! Takšnega se spominjam izpred dveh let, ko sem turško kavo pila v Bosni. Ni je moč naročiti in popiti nikjer po Evropi. Tudi natakarice in natakarji so zelo urni in prijazni. Odhod letala je natančen brez zamude ob štirih in petnajst minut. Preko povezovalnega leta v Istanbulu pristanem v Ljubljani ob modrini neba sončnega jutra s hvaležnostjo, da mi je dano živeti v domovini Sloveniji in hkrati v Evropski Uniji. Edini teman občutek tega dne je pogled na letala Adrie Airways, ki počivajo na letališču, ker je družba v stečaju. Žal, tudi to je Slovenija v Evropski Uniji.