Tragedija v Oslu me je popeljala v razmišljanja, v vprašanja, kaj lahko kot posamezniki in kot družba storimo v izogib ekscesnim tragičnim dogodkom. Poskušam povezati izkušnje, ki jih imam s to prelepo deželo Norveško in ponosnimi ljudmi, ki tam živijo.
Pred več kot desetletjem sem kot direktorica podjetja poslovno sodelovala s posameznimi Norveškimi podjetji. Iz tega časa mi ostaja v spominu njihova naravnanost v specializacijo. Področja, ki so jih obvladovala podjetja so bila specializirana in svetovno konkurenčna. Tega je v Sloveniji danes še premalo, kajti veliko je tistih, ki bi delali vse s povprečno kakovostjo in omejenostjo na ozek trg. Poslovneži in hkrati lastniki podjetij so bili preudarni. Tehniko, kakovost in ekonomiko so imeli v malem prstu, bili so nepopustljivi in hkrati zanesljivi. Predvsem pa so se do nas obnašali, kot do enakovrednih partnerjev, kar ni bila ravno pogosta značilnost po svetu. Prestolnica Oslo je bila v večernih urah zelo prijeten ambient. Življenje, ki se je odvijalo na ulicah in trgih je dajalo vzdušje sproščenosti in ustvarjalnosti. Pogled iz Norveške obale na velike potujoče turistične hotele v obliki ladij je vzbujal spoštovanje. Norvežani so se že v zgodovini izkazali s podjetniškimi in razvojnimi priložnostmi, ki jih še danes uspešno plasirajo v svet. Že od nekdaj pa so znali neizmerno ceniti naravo in še posebej morje, ki jim je vir hrane.
V letu 2008 sem se tekom predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije kot ministrica srečevala tudi z njihovo ministrico za zdravje. Bila je modra in preprosta dama s pretanjenim občutkom za ljudi. Norveška je kot zunanja članica sodelovala na vseh sestankih in imela dobro razvit finančni mehanizem med drugim tudi za vzpodbujanje zdravega načina življenja.
Konferenca, ki se je odvijala v Bruslju junija 2008 v okviru organizacije našega predsedovanja, Svetovne zdravstvene organizacije ter Evropske komisije, je bila namenjena duševnemu zdravju. (vsebina in podrobnosti te konference so dosegljive na spletni strani//ec.europa.eu/health/mental_health/docs/mhpact_sl.pdf). Na tej konferenci je imel navdušujoč nastop nekdanji Norveški predsednik vlade ( 1997-2005) gospod Kjell Magne Bondevik. Njegova osebna izpoved je osvetlila problematiko duševne bolezen, ki je v Evropi se vedno stigmatizirana in manj sprejemljiva v javnosti. Pripovedoval je, kako je v nekem trenutku od izčrpanosti in prekomernih psihičnih naporov obležal v postelji. Nenadoma ni imel več moči, niti da bi vstal iz postelje, kaj šele da bi opravljal delo predsednika vlade. Zdravnik je podal diagnozo, da gre za globoko depresijo. Pred hišo so nenehno čakali novinarji na informacijo, kaj se z njim dogaja. Odločil se je za resnico in sporočil, da zaradi depresivnega stanja ne more opravljati zahtevne vloge ter, da se bo umaknil iz politike. Pričel je z intenzivnim zdravljenjem in rehabilitacijo, po daljši odsotnosti so ga želeli nazaj. Končal je mandat in na volitvah dobil še enega. Izvedel je največje reforme, leta 2005 ko se je umaknil iz politike pa je pustil Norveško na višku ekonomskih moči. Danes je kljucni zagovornik izboljsanja pogojev skrbi za duševno zdravje in za odpravo stigmatizacije o tem, prepogostem pojavu. Hkrati je predsednik odbora za mir in za človekove pravice s sedežem v Oslu. Njegova zgodba je bila za vse nas izjemna izkušnja.
Naslednje zanimivo srečanje sem doživela oktobra 2008 na Konferenci v Parizu, ki je bila na temo obvladovanja demence in Alzheimerjeve bolezni. V tem času je Svetu Evrope že predsedovala Francija. Francoska ministrica za zdravje Rosalin Bachelot in predsednik Nikolas Sarkozy sta s svojim nastopom dala vso težo in zavedanje o odgovornosti politike do tovrstnih izzivov (http://ec.europa.eu/health-eu/doc/alzheimer_doc.pdf..).Tu je nastopil tudi nekdanji Norveški minister za ribištvo, J.H.T.Olsen, borec za pravice Norveških ribičev in morja, zato je dobil tudi vzdevek ?Mister no fish?. V svoje delo in poslanstvo je dal vso svojo energijo in čas. Toliko preveč, da je pri nekaj več kot štiridesetih letih zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. Postal je popolnoma odvisen od svoje žene, ki je na konferenci govorila v njegovem imenu, on pa je z velikimi napori pozdravil avditorij, ter nato sedel na odru. Njuno sporočilo je bilo: poskrbite za zdrav način življenja z obvladljivimi napori ter vzpodbujajte vlaganja v medicinski razvoj obvladovanja in zgodnjega odkrivanja te težke bolezni. Bilo je pretresljivo videti človeka prijetnega videza, dobre postave in zveneče kariere, ki naenkrat brez ženine pomoči ne more storiti niti koraka, niti izraziti potreb z besedami ali kretnjami. Kako priti do zgodnjega odkrivanja te zahrbtne bolezni je izziv medicine, kako pa živeti s to boleznijo pa tudi izziv za mnoge posameznike in družine.
Ob teh ljudeh, Norvežankah in Norvežanih, ki sem jih uspela spoznati, poskušam danes sestaviti skupni imenovalec, ki tudi nam ni tuj. V življenju so se s svojim delom in izzivi prenapeli, kot bi struno napel do tiste meje, ko ne dopušča vrnitve v prvotno stanje. Nauk, ki ga sklepam na osnovi teh spoznanj je:
VSAK DAN SE USTAVIMO ZA TRENUTEK, POGLEJMO VASE IN NA MEDSEBOJNE ODNOSE. POMISLIMO, KAJ SO NAŠE VREDNOTE. POPUSTIMO TAM, KJER SO STRUNE PRENAPETE IN ŽIVLJENJE BO PRIJAZNEJŠE. PRAV GOTOVO JE O TEM VREDNO PREMISLITI, DA NE PRIDE DO TRAGIČNIH DOGODKOV, KOT JIH JE NEDAVNO DOŽIVELA NORVEŠKA.
Zofija Mazej Kukovič
