Razvoj Slovenije in tudi Šaleške doline z okolico mora med drugim temeljiti na sozvočju podeželja, naravnih danosti in znamenitosti, kulture in tradicije. To sozvočje pa med drugim ustvarja tudi integrirana in ekološko sonaravna pridelava hrane in priprava le te. Cilj je zdrava hrana in samooskrba, zmanjšana možnost prenašanja nalezljivih bolezni in nenazadnje vzpostavitev pogojev, da se bodo mladi izobraženi vračali na podeželje.
Naša trenutna oskrba s hrano je kritična predvsem v pridelavi zelenjave in žitaric. Kje so danes v Sloveniji pobočja nekdaj cvetoče ajde? V Avstriji je že 20.000 kmetov, ki se ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane, na hribovitih terenih, ki so primerljivi z našimi. Celo prva dama Amerike gospa Obama izkazuje skrb za samooskrbo z lastnim zgledom. Ima svoj vrt ob Beli hiši.
Zdrava hrana tako v smislu pridelave, kot kasneje v smislu priprave in kuhanja, je nacionalno znanje. Pri tem je pomembna tudi vloga institucij in civilnih združenj pri osveščanju o tem, da morski list ni najbolj posrečena ponudba na podeželjih Štajerske, Koroške?, v primerjavi z zeljem in ajdovimi žganci.
Nabor slovenskih jedi iz babičinih kuhinj je velikokrat pozabljen in potisnjen v ozadje pred modernimi dobrinami. Ob lokalni pridelavi hrane je hkrati manj transporta, ki obremenjuje našo zemljo z ogljikovim dioksidom in posledično s toplo gredo. Danes je večina hrane, ki jo zaužije povprečen Američan, prepeljana vsaj 1000 milj daleč, v Sloveniji nam to ni potrebno.
Svet se vrača k prvobitnosti, k naravi, Slovenija in Šaleška dolina z okolico ima prednosti v raznolikih in lepih naravnih danostih, ki jih je nujno negovati. Ko smo v šestdesetih kot otroci prihajali iz šole, so bile naše matere vedno doma. V kuhinji je bil topel štedilnik obložen s hrano, mati nas je dočakala na pragu. Živina, njive, vrtovi in sadovnjaki so zagotavljali samooskrbo z zdravo in tedaj ekološko pridelano hrano. Ljudje iz doline, so prihajali k nam na skuto, štruklje, žgance, na domači malinovec, borovničevec… Temu nismo rekli turizem, ampak da so nas obiskali prijatelji, ker so to resnično tudi bili. Pa vendar bi lahko ta način označili kot začetek turizma, ki je temeljil na sožitju domačega okolja, domačinov in obiskovalcev. Prijatelji so poprijeli tudi za domača opravila, se z nami veselili in prinašali nova vedenja in znanja.
Danes je čas, ko je lahko razvoj slovenskega podeželja in turizma povezanega z zdravjem, v podobnih pristopih. Le oplemenititi jih moramo z sodobnimi tehnologijami in komunikacijami. Pridobili bi prijazno deželo, si zagotovili samooskrbo s hrano, nova delovna mesta in povečali vračanje mladih na podeželje.
Zofija Mazej Kukovič
