V devetdesetih sem si utirala pot gospodarstvenice v času, ko se je dogajala največja tranzicija gospodarstva – prehod iz centralno vodenega dogovornega načina gospodarjenja v tržno naravnan sistem. Takrat je bil čas pogumnih in hitrih odločitev in predvsem hitrega prilagajanja na nove razmere. Z veliko vero v bolj demokratično prihodnost sem skupaj z zaposlenimi uspela rešiti podjetje, ki je bilo obsojeno na propad. Naučila sem se, da je to bitko mogoče dobiti samo z odkritim dialogom do ljudi, s prikazovanjem realnega stanja in morebitnih posledic ob najslabših in najboljših možnih scenarijih.

Kasneje, ko sem vstopila v politiko, sem najbolj pogrešala zavedanje o nujni učinkovitosti uradnikov in zavedanje, da smo v službi ljudstva. Kljub preprekam mi je uspelo motivirati ekipo in kasneje širši krog uradnikov za izjemno delo na vseh prioritetnih področjih. Seveda so ostala tudi neobdelana področja, vendar smo z Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 – 2013 postavili vse bistvene smernice za razvoj slovenskega zdravstvenega sistema.

Izkušnje, ki jih imam iz vodenja podjetja, so precej večje kot pa izkušnje iz politike, zato tudi težko razumem današnjo situacijo v državi in današnji odziv politike na aktualne razmere. Ne zadostuje samo lepo govoriti, ampak je predvsem potrebna tudi akcija.

Slovenija je danes članica Evropske unije s skupno valuto. Koliko modrih korakov in poguma je bilo potrebno, da je to danes resničnost. Dolgoročno dobre poteze so namreč redkokdaj všečne, ker nimajo takojšnjega učinka. Zato se politiki večkrat naslanjajo le na všečne kratkoročne ukrepe, ne glede na posledice. Gre samo za trenutno željo, za ugajanje volilcem.

Ljudje se običajno združujemo šele takrat, kadar nas v to silijo razmere; želja po večji varnosti in stabilnejši valuti, ki bi zagotavljala rast gospodarstva s konkurenčnimi prednostmi, dvig kakovosti življenja, zdravo okolje, perspektivo za mlade.

Vstop Slovenije v evro področje leta 2007 je bil velik in zahteven korak za Vlado Janeza Janše. Posledica uvedbe evra v slovenski prostor je bila na prvi pogled nekaj samoumevnega, nekaj, kar pomeni povečano inflacijo in dvig cen v trgovinah.

Vendar se je članstvo Slovenije v skupini evra izkazalo kot eden izmed bolj pozitivnih učinkov na gospodarstvo v času današnje gospodarske krize. Kljub temu je bil največji očitek Vladi inflacija, globalne krize nihče ni želel prepoznati in priznati. Ključni stavki takratne opozicije so bili, da ?ta vlada ni naredila nič koristnega za Slovenijo.?

Iz časovne distance 100-tih dni Vlade Boruta Pahorja se Slovenija in njena bližnja preteklost pokaže v drugačni luči. Od prvega dne dalje je vsepovsod ena sama beseda ?Kriza – svetovna kriza?, s katero se opravičujejo alarmantno slabe razmere v Sloveniji. Vsakdo, ki vsaj malo potuje po svetu ali prebira tuje časopise, je vedel, da je bil začetek krize že konec leta 2007. Kako smo uspeli obvladovati krizo, ki je populizem v Sloveniji ni priznaval in ko je bila od vseh kazalcev uspešnosti le 6% inflacija nad načrtovanim? Brezposelnost in gospodarska rast sta bili najboljši od osamosvojitve Slovenije. Danes nihče ne omenja, kako velike prednosti ima Slovenija, ker je uvedla evro, da ima stabilno valuto in s tem izjemno izboljšane pogoje gopsodarjenja. Nihče ne omenja, da padajo nacionalne valute Poljske in Madžarske za skoraj odstotek na dan v obdobju januarja 2009 in da izgubljajo 20% vrednosti v mesecu dni. Nihče ne omenja, kaj bi pomenilo oklevanje pri vstopu v evro območje, kje bi bili danes, ko se vsakdanje odpuščanje delavcev opravičuje s svetovno krizo? Rdeča nit očitkov prejšnji vladi je bila inflacija, afera Patria in revščina. Kaj je resnica, lahko danes državljanke in državljani občutimo na lastni koži.

Vsak dan v povprečju 200-300 ljudi na dan izgubi službo. Iz svojih izkušenj težko razumem tako počasno in neučinkovito reagiranje politike na razmere v gospodarstvu in v finančnem sektorju kjlub temu, da imamo veliko prednost v stabilni valuti.Zakaj se nihče ne vpraša ne samo o socialni pomoči brezposelnim, ampak predvsem o njihovem občutku manjvrednosti in o njihovem dostojanstvu. Števec novih brezposelnih, ki se neusmiljeno vrti naprej, sam zase ne zna reševati teh krutih posledic.Tudi daljšanja vrst v psihiatričnih bolnišnicah ne more rešiti.

Od Vlade se pričakuje zagon investicij v infrastrukturo, v alternativne vire, v informacijsko podporo, v učinkovito ravnanje in koriščenje odpadkov, v pospešeno gradnjo železnic. ?Varčevanje na kavi? je sicer všečno, toda za prave rešitve je potreben pogum in sposobnost hitrega odločanja za strateško pomembne projekte.

Kaj pa zdravstvo?

Zelo me preseneča, da naenkrat ni več zaznati težav s čakalnimi dobami, nihče več jih ne objavlja, nihče se ne trudi za njihovo skrajšanje. Minister je le izjavil, da so čakalne dobe povsod po Evropi. Ali je to dovolj dobro opravičilo, se lahko s tem sprijaznimo ali pa so bile čakalne dobe samo tema za prejšnjo vlado? Brezposelnost slabo vpliva tudi na zdravje ljudi in s tem se čakalne dobe samo še podaljšujejo. V mojem mandatu smo nazadnje čakalne dobe javno objavili v juniju 2008 in čas bi bil – tako je zapisano tudi v Resoluciji, ki jo je potrdil Parlament – da smo vseskozi informirani o Nacionalnih čakalnih dobah.

Ob nastajajoči brezposelnosti bi morali usmeriti podporo tudi razvoju novih storitev, naprimer ustvarjati pogoje za servisne dejavnosti, kot bi lahko bila oskrba starejših na domu. Morali bi vzpostaviti možnosti za delo na domu, tudi za polovično štiriurno delo. Postaviti in sofinancirati program za dodatna izobraževanja brezposelnih, postaviti možnosti za organizirano prostovoljno delo. To so le nekatere izmed rešitev, predvsem pa je potrebno mozaik rešitev sestavljati iz drobcev in to zelo hitro.

Tudi okolje je tisto, ki ima svoje zahteve in priložnosti hkrati. Omejevanje vplivov na okolje in učinkovitejše rešitve za ohranjanje zdravega okolja so tudi velika priložnost za nova delovna mesta. Deponije, izpusti dimnih plinov, izpusti toplogrednih plinov, onesnaževanje voda, vse, kar povzroča bolezni. Že vsak četrti Evropejec ima raka in številka samo še narašča. To so življensko pomembne teme, ki nam bodo pomagale ohranjati delovna mesta, naravo in zdravje ter posledično kvaliteto življenja.

Prišel je čas, ko moramo skupaj iskati rešitve, prestiž bo moral ostati tam nekje izven nas. Danes moramo krizo preprečiti, preživeti in hkrati razvijati nove priložnosti. Od aktualne politike pričakujem akcijo. Je to morda preveč?