Vsak dan razmišljam, kaj lahko storim v Bruslju za to, da bi v domovini lažje obvladali težke razmere. Ni enostavno na objektiven način dojemati stanje doma, ki ga v večini spremljam le preko socialnih medijev in interneta. Težko mi je, ko berem komentarje in izjave, ki še dodatno vzpodbujajo negativizem zdaj, ko je občutljivost in dojemljivost za populizem že tako zelo velika. Politika motivira ali pa demotivira ljudi najprej z besedami, potem pa seveda tudi z dejanji.
Kdo si ne bi želel miru in varnosti, ki sta nam postala skozi desetletja samoumevna? Tako kot se zdravja zavedamo šele takrat, ko ga izgubimo, tako se tudi miru in varnosti dobro zavemo šele takrat, ko jih izgubljamo. Mirni protesti in mirno izražanje ljudi o skrbi za prihodnost, je v teh časih prisotno marsikje. Nasilje in poškodbe policistov, poškodbe mirnih protestnikov pa so zaskrbljujoče. Danes ni moč nikomur obljubljati lažjih časov, ker jih še nekaj let ne bo. Da je v krizi večina Evrope, vemo vsi. Težko pa postane, ko zadane nas kot posameznike ali našo družino. Ko pride do brezposelnosti, ali do tega, da po končanem študiju ni videti perspektive, ali do izgube dela pri petdesetih. Takrat ima človek občutek, da je rešitev le še na ulici.
Prepričana sem, da je v nas toliko moči, kot so nam jo podarili naši predniki, in da bomo zmogli tudi to težko preizkušnjo. Z vso ustvarjalnostjo, ki jo premoremo, se moramo ozreti okoli sebe, in videti, kaj je moč početi, kaj v naši domovini imamo. Pri tem moramo verjeti, da življenja in dela, takšnega, kot smo ga navajeni, ne bo več. Pri dveh milijonih, kolikor nas je v Sloveniji, nam nihče ne bo pomagal, če si ne bomo pomagali najprej sami. Saj zmoremo biti del rešitve, ne pa del problema. To trditev lahko izrečem zato, ker sem v devetdesetih doživela usodo podjetja, ki je bilo pred propadom. Podjetja, v katerega ni verjel nihče. Ne banke, ne zaposleni. Za pozornost politike smo bili z 200 zaposlenimi premajhni. Ko sem prevzela vodenje podjetja, je bil moj prvi cilj vključiti vse zaposlene v borbo za preživetje. Povedati resnico, se dogovoriti s sindikatom, napovedati vsa odpovedovanja, od znižanja plač naprej. Možna sta bila dva izhoda, ali me bodo odnesli iz podjetja, ali pa bomo skupaj potegnili voz iz blata. In potegnili smo ga iz blata na sončno in suho cesto. Vsi skupaj! Od vratarja do inženirja, od administratorke do vodje gospodarskega sektorja. Bilo je mnogo neprespanih noči, tudi mnogo nezadovoljstva, kritik, strahu pred prihodnostjo. Vsi pa smo verjeli in vedeli eno, če si sami ne bomo poskušali pomagati, nam nihče ne bo pomagal.
Še danes s ponosom srečujem moje sodelavke in sodelavce, ki ohranjajo podjetje v kondiciji kljub neugodnim razmeram na trgu. Pozabila sem vse slabo, kar se mi je zgodilo. Spominjam se samo dobrih plati. Izkušnja, ki sem jo pridobila, je neprecenljiva. Klub preizkušnjam, ki mi jih nosi življenie, znam še kako ceniti vsak dan, ki ga lahko preživim ob ustvarjanju in v zadnjem času v soustvarjanju evropskih politik.
V Evropskem parlamentu je v vseh razpravah stalnica, kako obvladovati krizo, kako ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko ljudje delali in imeli varno prihodnost. Pa vendar mi je danes najtežje, ko se veliko časopisov v Evropi ukvarja z nasiljem v Sloveniji, moji domovini. Imamo svojo državo, svoj jezik, demokracijo in svobodo. Danes ni hitrih in enostavnih rešitev, tudi ni veliko ljudi, ki so pripravljeni delati noč in dan, da nam bo bolje. Vsaka vlada bi bila v teh razmerah nepriljubljena. Toda danes pomislimo kaj bomo jutri imeli od tistih, ki želijo biti danes všečni in ustvarjajo lažne upe?
Z mnogimi kolegi sedanje vlade imam izkušnjo iz prejšnjega mandata. Delali smo s polno paro in veliko motiviranostjo. Vlada Republike Slovenije tudi danes opravlja izjemno težko delo in vlaga vse napore v obladovanje krize. Nenazadnje so rezultati tudi prve sprejete reforme in ukrepi, ki bi naj zmanjšali pritisk na gospodarstvo in omogočili sčasoma ponovno zaposlovanje.
Klic protestov dojemam kot klic k razumnemu sodelovanju politike in politikov. Rešili nas bodo razum, resnica in vztrajnost. Skrajnežev naša domovina ne prenese ne v politiki, ne na ulicah. Naj bo naša strma pot in razmišljanje usmerjeno naprej, v strpen in pravičnejši jutri.
Zofija Mazej Kukovič MEP
