RAZMIŠLJANJA O RAZVOJU PODEŽELJA, KI SEM JIH PODALA DNE 26. 11. 2009. NA JAVNI TRIBUNI V LUČAH

V življenju sem imela priložnost spoznati različne aktivnosti žena. Vidni primeri so v humanitarnih in okoljevarstvenih združenjih, v združenjih za zaščito zdravja, predvsem pa v združenjih kmečkih žena na podeželju.

Kmečke žene imajo široko poslanstvo, v katerem igrajo različne vloge kot gospodinje, matere in žene, manj pa kot gospodarice oziroma podjetnice. Ženske na podeželju se čedalje bolj zavedajo, da morajo stopiti bolj številčno iz anonimnosti v glasnike razvoja podeželja. Verjeti morajo, da lahko spreminjajo svet na bolje, tudi v navidez majhnih stvareh. Ženske poudarjam predvsem zato, ker je ta del populacije še neizkoriščena priložnost predvsem v smislu širšega razvoja.

Danes kmetice čutijo, da se morajo vseživljenjsko izobraževati, da dosežejo tudi sicer čim višjo formalno izobrazbo. Z znanji lahko soustvarjajo razvoj dodatnih dejavnosti na kmetiji. Slovenija mora postati vabljiva dežela turizma in zdravja. Pogoj pa je, da je podeželje poseljeno, da tudi na samotnih kmetijah zvečer svetijo lučke kot simbol življenja. Samo enakomernejša poseljenost zagotavlja tudi enakomeren in sonaraven razvoj. Slovenija lahko postane močnejša turistična destinacija le ob sožitju turizma in avtohtonega prebivalstva. Imamo čudovite naravne danosti, zato nam ni potrebno graditi turističnih ?rezervatov?. Razvoj mora temeljiti na sozvočju podeželja, naravnih danosti in znamenitosti, kulture in tradicije. Nosilci le-tega so domačini, obiskovalci in turisti pa so soustvarjalci dogodkov in hkrati učenci tradicionalnih znanj in izročil. Ta znanja so vezana med drugim tudi na ekološko sonaravno pridelavo hrane. Naša trenutna oskrba s hrano je kritična predvsem v pridelavi zelenjave in žitaric. Kje so danes v Sloveniji pobočja nekdaj cvetoče ajde? V Avstriji je že 20.000 kmetov, ki se ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane, na hribovitih terenih, ki so primerljivi z našimi. Celo prva dama Amerike gospa Obama izkazuje skrb za samooskrbo z lastnim zgledom. Ima svoj vrt ob Beli hiši.

Zdrava hrana, tako v smislu pridelave kot kasneje v smislu priprave in kuhanja, je nacionalno znanje, ki ga imajo zahvaljujoč ljudskemu izročilu največ kmetice in žene iz podeželja. Kakovosten turizem mora omogočati ustvarjalen in aktiven dopust, zato je celostno področje hrane prava priložnost v ta namen. Pri tem bi morala imeti tesnejši stik s podeželjem tudi Direktorat za hrano na Ministrstvu za kmetijstvo v povezavi z Evropsko agencijo za kakovost hrane EFSA ter Inštitutom za kmetijstvo. Prenos znanj iz teh inštitucij bi moral obogatiti vedenja, ki so na kmetijah že tradicionalna. Predvsem pa je pomembna vloga inštitucij tudi ozaveščanje o tem, da morski list ni najbolj posrečena ponudba v hribovskih vaseh v primerjavi z zeljem in ajdovimi žganci.

Nabor slovenskih jedi iz babičine kuhinje je velikokrat pozabljen in potisnjen v ozadje pred modernimi dobrinami. Gozdni sadeži, ki rastejo v čistem okolju, so prava redkost, predvsem v področjih, kjer je množičen turizem. Naše podeželje je bogato s tovrstnimi dobrotami. Veliko pa je tudi zelišč in trav, ki jih znajo ponekod pripravljene prodajati za zlato, pri nas pa jih ne le redko kdo opazi (primer koprive, divjega česna, bezga, regrata …). Tudi živina, ki sme rasti in se hraniti na sonaraven način, da se lahko giblje, pase in se hrani z naravno hrano, je dobra osnova za izjemno ponudbo jedi. Ponovno moram po primer dobre prakse v Ameriko, kjer se ženske zavzemajo za zakonsko možnost imeti kokoši na lastnem dvorišču. Sicer je to v strnjenih naseljih tako kot tudi pri nas prepovedano.

Cilj je zdrava hrana in samooskrba ter zmanjšana možnost prenašanja bolezni. Hkrati je manj transporta, ki obremenjuje našo zemljo z ogljikovim dioksidom in posledično s toplo gredo. Danes je večina hrane, ki jo zaužije na primer povprečen Američan, prepeljana vsaj 1000 milj daleč.

V Sloveniji mnogo domov na podeželju nima možnosti za priključitev na internetno omrežje. Sedanja Vlada bi morala imeti za cilj v najkrajšem možnem času dokončati informacijsko infrastrukturo na podeželju. Internet mora priti v vsak dom. Le-ta je globalni vir informacij posebej za tiste, ki živijo izven urbanih centrov – na podeželju. Posebej je internet dobrodošel tudi za vzpostavljanje socialnih omrežij, ki postajajo del naše kulture.

Na kmetijah in na podeželju bi posebej v času krize lahko razvili zaposlovanje. Zaposlovanje na kmetijah. Gospodar in gospodarica bi se morala več posvečati organizaciji in razvoju dodatnih dejavnosti ter preusmeritvam h kmetiji, ki je okolju prijazna, kajti to je pogoj za doseganje višjega cenovnega razreda vseh produktov. Tako bi kmetije lahko odpirale delovna mesta, kajti le-teh bo tudi po času krize še dolgo premalo. Z dobrim gospodarjenjem pa bi bil denar tudi za plače zaposlenih. Kmetije pa bi se lažje razvijale in oblikovale tudi vzorce turističnih kmetij, kjer bi turisti aktivno bivali v sožitju z avtohtonim prebivalstvom. To bi imelo za posledico tudi intenzivnejši razvoj podeželja, pred tem pa bi morali kmete tovrstno ozavestiti in izobraziti. To je sicer dolgotrajen in nikoli končan proces.

Na podeželju so priložnosti v gradnjah okolju prijaznih objektov, izločitvi umetnih materialov iz gradnje, vračanje k avtohtonim arhitekturnim rešitvam nadgrajenimi s sodobnimi znanji iz področja učinkovite rabe energije. Svet se vrača k prvobitnosti, k naravi, k temu dodaja nadgradnjo sodobnega časa – predvsem informacijskih tehnologij. Tudi oživljanje domače obrti je lahko osnova za podjetništvo, za prenos starodavnih znanj in za razvoj turizma. Priložnosti v zdravilnih cvetovih, ki rastejo le na travnikih, ki niso obremenjeni s pesticidi …

Kmetovanje še vedno pomeni delo celotne družine od ranega jutra do poznega večera vse dni v letu. Ob tovrstni organiziranosti ne ostaja čas za razvoj, za izobraževanje, za pogled v svet. Med kmeti pa je narejen velik premik v miselnosti v primerjavi z obdobjem po drugi svetovni vojni. Takrat je veljalo, če se ne boš učil, boš ostal na kmetiji. Danes velja, da so mladi kmetje in kmetice že v osnovi zelo izobraženi. Spremeniti se mora tudi miselnost v aktualni Vladi. Slovenija ima prednosti v raznolikih in lepih naravnih danostih, ki jih je nujno negovati. Če ni delovnih mest v industriji, jih je potrebno s pomočjo evropskih in državnih sredstev ustvariti tudi na kmetijah in na podeželju.

Ne znamo dovolj ceniti in prepoznavati priložnosti iz naših naravnih danosti. Tudi v lesu vidimo predvsem prodajo hlodov, ne pa visokotehnoloških lesenih produktov. Kot ena izmed najbolj poraščenih držav z gozdovi v Evropi, bi morali predvsem v času krize za vsako ceno poiskati na tem novo priložnost. Lesene in energetsko varčne hiše, nadomeščanje betona z lesom ? Podobno kot to počnejo v Švici in Avstriji. Tudi v tem je neodkritih mnogo delovnih mest, le podjetniški duh in samozavest ter glasnost ljudi na podeželju se mora povečati.

Sodobno načrtovanje se mora prepletati z naravo, z ljudmi ki še imajo tradicionalna znanja in na ta način ustvarjati nekaj novega – drugačnega.

Koliko posebnosti imamo v naravnih lepotah, ki so osamele, neprepoznane, brez zgodbic in brez ljudi, ki so srce vsakega razvoja? Koliko priložnosti je v odkrivanju kamnin, arheoloških najdb, živalskega svet …

Ko smo v šestdesetih kot otroci prihajali iz šole, so bile naše matere vedno doma. V kuhinji je bil topel štedilnik obložen s hrano, mati nas je dočakala na pragu. Hlev, njive in vrtovi so zagotavljali samooskrbo z zdravo in tedaj ekološko pridelano hrano. Ljudje iz doline, iz Bele Ljubljane so prihajali k nam na skuto, štruklje, žgance, na domači malinovec, borovničevec … Temu nismo rekli turizem, ampak da so nas obiskali prijatelji, ker so to resnično tudi bili. Pa vendar bi lahko ta način označili kot začetek turizma, ki je temeljil na sožitju domačega okolja, domačinov in obiskovalcev. Prijatelji so poprijeli tudi za domača opravila, se z nami veselili in prinašali nova vedenja in znanja. Danes je čas, da si priznamo, da je razvoj slovenskega podeželja in turizma povezanega z zdravjem ravno v takšnem pristopu. Le oplemenititi ga moramo s sodobnimi tehnologijami in komunikacijami. Pridobili bi prijazno deželo in tisoče novih delovnih mest.

Zofija Mazej Kukovič